nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Raskolnikov na koncu obsedi sam sredi prizorišča s podobami s Kalvarije dotedanjega življenja v sebi, med katerimi se med seboj mešajo in relativizirajo spominske podobe (npr. zločina) in duševne blodnje (npr. odrešilne zadnje večerje) ter puščajo gledalcem vso svobodo interpretacije.
Režiser je v ospredje in središče sicer razsežnega praznega prizorišča postavil veliko leseno mizo z značilnim ruskim samovarom, iz katerega se od samega začetka zloslutno kadi, vroča voda iz njega pa dodatno prispeva k veristično prikazani muki protagonista, ko si v stiski poskuša z vrelo vodo izmiti nadležne sledove krvi z rok. Posebno vprašljiva se zdi protagonistova hoja s sezutim in bosim stopalom po steklenih črepinjah, saj gledalca pretvarja iz soudeleženca estetskega dogodka v etično obremenjenega vojerja, ki se je nenadoma namesto z usodo Raskolnikova prisiljen ukvarjati z morebitno rano, bolečino in trpljenjem igralca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani