nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Os vsega dogajanja je vseskozi iz življenjskega ravnotežja »normalnežev« spahnjeni in izvzeti Raskolnikov, h kateremu se v otipljivi resničnosti ter hudih duševnih blodnjah kot vešče k luči zloslutno približujejo ter ga ponovno (za)puščajo samega z njegovo resnico tako njegovi najbližji kakor tudi predstavniki oblasti in prevladujoče družbene večine »navadnih« ljudi. Raskolnikov na koncu obsedi sam sredi prizorišča s podobami s Kalvarije dotedanjega življenja v sebi, med katerimi se med seboj mešajo in relativizirajo spominske podobe (npr. zločina) in duševne blodnje (npr. odrešilne zadnje večerje) ter puščajo gledalcem vso svobodo interpretacije.
Režiser je v ospredje in središče sicer razsežnega praznega prizorišča postavil veliko leseno mizo z značilnim ruskim samovarom, iz katerega se od samega začetka zloslutno kadi, vroča voda iz njega pa dodatno prispeva k veristično prikazani muki protagonista, ko si v stiski poskuša z vrelo vodo
izmiti nadležne sledove krvi z rok.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani