nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Režiserju in soustvarjalcem je uspelo v dobro poldrugo uro domišljeno zgoščenega, notranje intenzivnega in stopnjevanega dogajanja zaobjeti ključne postaje duševno ponotranjenega križevega pota »bivšega študenta« in nesrečnega morilca Rodiona Romanoviča Raskolnikova, in sicer od fragmentarno oživljenih družinskih oz. življenjskih okoliščin, ki so v medsebojnem družbenem součinkovanju (lahko) privedle do zločina, do posledičnega protagonistovega bolezenskega stanja, nenadzorovanih duševnih blodenj in telesnega trpljenja, ter njegovega zaključnega javnega priznanja zločina in (domnevnega) očiščenja. Os vsega dogajanja je vseskozi iz življenjskega ravnotežja »normalnežev« spahnjeni in izvzeti Raskolnikov, h kateremu se v otipljivi resničnosti ter hudih duševnih blodnjah kot vešče k luči zloslutno približujejo ter ga ponovno (za)puščajo samega z njegovo resnico tako njegovi najbližji kakor tudi predstavniki oblasti in prevladujoče družbene večine
»navadnih« ljudi. Raskolnikov na koncu obsedi sam sredi prizorišča s podobami s Kalvarije dotedanjega življenja v sebi, med katerimi se med seboj mešajo in relativizirajo spominske podobe (npr. zločina) in duševne blodnje (npr. odrešilne zadnje večerje) ter puščajo gledalcem vso svobodo interpretacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani