nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Bosna in Hercegovina { Anglijo!' in 'Ljubimo Penrith!'«), prihoda v Dover, kjer so njihova imena na britanskih imigracijskih dokumentih postala »tuja in gola brez diakritičnih znakov« (»Edino, kar sem imela v glavi, je bila pesem, ki jo je pela Vera Lynn: 'In drozgi bodo / nad Doverskimi pečinami / jutri, le počakaj, boš videl ...'«), prve kave v Britaniji (»Našo prvo angleško kavo smo sprejeli z nehvaležnim pljuvanjem in kričanjem: 'To ni kava, to je scalnica.'«), prve bosansko-hercegovske kave, ki so jo begunke skuhale za Britance (»Angleži so srebali in kašljali in potem so se vsi smejali in uuuujali in "aaaajali" od užitka.«), do tega, kako so begunke poskušale gostitelje prepričati, da »nismo bili divjaki« (»Dolge ure so jim razlagale, da smo imeli vse: postelje, rjuhe, še več posteljnine v omarah, izvezeno, poškrobljeno; kristalne kozarce, spomine, porcelan, potne liste, sesalce za prah, domače živali, okuse, počitnice, zvoke; in da smo se vsi imeli radi, res imeli radi in da se
zadnjih petdeset let nismo vsi na skrivaj sovražili in samo čakali na prvo priložnost, da bi kar najbolj krvoločno obračunali drug z drugim.«), in poti na sever Anglije, Pojezerje, kjer je jezik v resnici postal metafora za dislokacijo. Ko so jim tako povedali, da »pri nas zelo cenimo«, če se reče »prosim« in »hvala«, je Vesna lekcijo vzela tako resno, da se je ob neki priložnosti zahvalila tudi bankomatu: »Ljudje, ki so stali za menoj, so se začeli muzati. Kar predstavljala sem si, kako so prijateljem in doma razlagali, da se je to noro dekle iz tujine, ta vzhodna Evropejka - kar sem za njih zdaj bila - zahvaljevala napravi.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani