nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ali pa: »Spet bi lahko o svojih letih, ker mi je bilo res tako nerodno, da nisem bil za nikamor, predvsem pa se mi je zdelo moje početje vedno bolj neumno, toda nikoli ne veš ...«
Pa vendar ni tako zelo hudo, zgodba, ki jo na razkošnih več kot štiristo straneh razpenja Kleč, ponuja vse »standardno«, kar Klečevo prozo nareja paradigmatično, pikantno in predvsem od daleč prepoznavno. Tu so tako feljtonistična zabavnost, ki se ne ustraši zdrsov proti sočnim nižinam in vsakršni drastičnosti, kakršno na primer proizvajajo popisi seksa, omejenega s protagonistovo mavčno oblogo, tudi ne manjka razpredanj o posebnih psihičnih stanjih, za katere bi se lahko marsikomu zdelo, da so že onkraj roba od okolice normiranega »normalnega«, za zvrhano žlico je v dolgem pripovedovanju tudi razdrobljenega, takó fragmentarnega slikanja nekakšne urbane biografije, da se včasih lahko zazdi Klečev logorejični, nenehno "samoanalizirajoči" se junak svojega časa že kar
beckettovsko sploščen, ogoljen, reduciran na glas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani