nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Z drugimi besedami; tudi v optiki Šarotarjevih »mediteranskih« pesmi čas odteka le počasi, preteklost pa se zdi vselej navzoča, kakor da smrt, ki briše, vendarle ničesar ne izbriše. Nič drugače ni niti v Zemlji, drugem in, kajpada, bolj panonsko obarvanem ciklu zbirke, kjer, med drugim, naletimo tudi na tele verze: In pomisliš, ko se zagledaš v daljavo, na predvečer,/ (...)/ tam daleč je varaš v ravnici in drevored topolov,/ pot, po kateri odhajaš in mogoče nikoli ne odideš. Šarotarju se torej v pričujoči zbirki izpiše svet, v katerem relativnost ni uganka, le skrivnost ostaja konstanta, se pravi, malo čaroben in malo melanholičen svet, ki seveda ni brez grenkobe in ščepca negotovosti, tudi bolečine, je pa vendarle brez preostrih robov in se torej v poslednji instanci kaže kot primerna hiša za sina, za kateregakoli sina, za slehernega otroka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani