nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Gledališče je nedvomno eden od teh segmentov, pri čemer nikakor ni kakšen izoliran kulturni relikt ali dragocen etnološki fenomen, ki bi ga bilo treba umetno ohranjati pri življenju, temveč je neminljivo izročilo, ki Japonce danes brez kakršnih koli modifikacij nagovarja prav tako prepričljivo kot pred stoletji.
Medtem ko na zahodu prevladuje mnenje, da je treba klasična besedila in predvsem načine interpretacije očistiti patine (kar v prevodu pomeni, da so mogoči kakršni koli posegi, ki naj bi bili pod sloganom izvirne režiserske avtopoetike namenjeni nekakšni aktualizaciji), pri japonskem gledališču no, kabuki in bunraku za takšne intervence ni nobene potrebe in tukaj tudi šingeki, preobrazba japonskega gledališča po zahodnih vzorih, ni pustila nobenih sledov. Ker je Japonska ohranila specifičen vzorec družbenih interakcij strogega hierarhičnega modela, težko definirane, pa vendar vseprisotne religiozne izkušnje ter do perfekcionizma
izpiljene umetniške forme, je prenos japonskih gledaliških principov v tuja okolja nemogoč in nesmiseln in takšno je bilo tudi izhodišče režiserja Jerneja Lorencija pri štirih no-igrah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani