nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Vedeli smo, da se je obešenjaška kandidatura Arturja Šterna iztekla v potegavščino s snemanjem filma, nismo pa (vsi) vedeli, kako učinkovita je bila. Že samo dejstvo, da so medijske hiše tako sistematično pošiljale novinarje (resda v glavnem mlade in razpoložene za neumnosti) na njegove teatralične tiskovne konference, govori o zmešnjavi kriterijev (pravzaprav o zatajeni sli po senzacionalizmu), ko pa vidimo, kako resno je POP TV poročala o slehernem Šternovem vnaprej zrežiranem prdcu (da ne govorimo o joških Jasmine Ržen, ki pridejo v dokumentarcu prav na različne načine), je to lep primer razkrivanja strukturne bede komercialnih televizij.
Keku in Anzeljcu se je na trnek, ki sta ga vrgla v medijsko mlako, vsekakor ujela dovolj velika riba, da je njuna bistra domislica bogato poplačana in film dostojno argumentiran, za Arturja Šterna pa je treba reči tole: če je svoj strašni inteligenčni kvocient (menda 156) kdaj porabil za kaj pametnega,
je bil to trenutek, ko je pristal na ponudbo, da odigra predsedniškega kandidata.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani