nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Saj zgodba o zgaranem, zgonjenem, povoženem, sfaširanem, predelanem in od Boga in sveta pozabljenem kosu mesa, kot se v osebni izpovedi med drugim slikovito opiše hollywoodski čudežni deček osemdesetih, hollywoodski bad boy devetdesetih in aktualni hollywoodski skesanec Mickey Rourke v vlogi rokoborca Randyja The Ram Robinsona, ne bi mogla biti bolj klišejska.
Hitropripravljeni, visokokalorični in postopno zastrupljajoči fastfood ameriških sanj tiste kombinacije prekleto hitro zasvojljive slave in obenem neustavljivo privlačnega ter samopoveličujočega občutka idola, napumpanega s steroidi in naspidiranega z vsemi dodatnimi poživili in drogami, ki ji seveda obvezno družbo dela kislo-sladka omaka vzporednega osebnega propada in neuslišane ljubezenske zgodbe, ni samo režijski humus Darrena Aronofskyja o rokoborcu, ki je premagal vse, le življenja ne, temveč je hkrati tudi podlaga druge, znatno bolj obskurne (vsaj kar se tiče ameriške akademije filmske
umetnosti), a zato režijsko prepričljivejše zgodbe francoskega režiserja alžirskega rodu Mabrouka El Mechrioja o JCVD.
Ja, o Muscles from Brussels, o mišicah iz Bruslja, belgijskem "karatejcu", ki je uletel v ZDA po svoj kos nebes in slave, o borcu, ki ni snemal filmov, temveč fajterske sparinge, o igralcu, ki je ironično najbolje igral v vlogi redkobesednega in hladnokrvno morilskega androida, o človeku, ki je snemal filme, po ogledu katerih so bila parkirišča pred kinodvoranami videti kot pobesnele ulice L. A. v začetku devetdesetih, o žan-hlodu-van-damu, o Jean-Claudu Van Dammu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani