nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Sicer pa je v teh zgodbah uporabljen običajen arzenal; pijača in nekaj sočutnih žensk za podporo, ki pa tokrat ne kanijo postati zraven svojega simbolnega materinstva še ljubice, naliva se na veliko - večinoma bevande - in povsod, in po geografski disperznosti, ki sega nekje od morja do Slovaške, od kurje škofije do njenega kljuna v Prekmurju, je to pravi cestni (on the road) roman, dirkajo s starimi in ukradenimi avti, nekdanjimi furgoni, s kombiji in kamijoni, pa na štop, in to v času, ki štoparjem očitno ni najbolj naklonjen. Tisto, kar je pri Kosmaču najbolj simpatično, je vsakršna odsotnost herojstva; če imamo pri siceršnjih številnih oponašalcih tistega "pivskoliterarnega" žanra, katerega zaščitni znak in emblem je Bukowski, pogosto opraviti z nebrzdanim hvalisanjem in lastno hvalo, pa moralično vzvišeno, je Kosmačev zgodbarski pripovedovalec do svojega početja kar najbolj ironičen, samoironičen, vedno jih dobi po kepi ali pa je blizu temu,
tudi sam zna biti prav pacek, nobene upornosti ni več proti represivnim organom, ti so celo komukativni in nekako spravljivi, profesionalni, pravo zlo tiči in konfliktne situacije prežijo pri tistih, ki so enako marginalizirani, razni skini, čapci, vsa tista brezimna grupirana agresivna raja, ki se v svoji obrobnosti očitno mora konstituirati na nekom, ki je še bolj izpostavljen. Prav tako skromen je pri popisovanju svojih seksualnih apetitov in podvigov, tisto, kar ga najbolj določa, je pravzaprav pisanje, vidimo, kako življenje prehaja naravnost v literaturo in obratno, pisateljska izpostavljena eksistenca je skelet, pa tudi pri tem je distanciran in izrazito ne-narcisističen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani