nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ta proza stavi na avtentičnost, je skoraj vzporeden, literarni muzej, pisava je gosto prepredena in pregnetena z žmohtnim knapovskim izrazjem, pa naj gre za orodja in dela, za rudniško hierarhijo ali za v narečju izpisane dialoge, in zato je seveda na koncu tudi slovarček, brez bi bili izgubljeni. Gre za popise malih ljudi in njihovih usod, paritvenih ritualov, kolikor jih šiht in menjavanje izmen ni čisto ugonobil, za skoraj etnologijo, predvsem pri zgodbah, ki se dogajajo v brezčasnem in abstraktnem mestu, takrat delujejo malce anahronistično, ciknejo morda na kakšnega real-naturalista, ki hoče avtentičnost pokriti s podrobnim katalogiziranjem, z deskripcionizmom; potem nas preseneti drastika, zapleti, pa tudi sama tematika, vidimo, da je optika zmaknjena, da pripovedovalec ni avtor - o katerem ne vemo nič, ker gre za prvenec - in takrat se približa 'nagravžnemu realizmu', kot sta svoje pisanje samopoimenovala oba udarna predstavnika, Blaž Ogorevc in Zlatko
Zajc. Vendar se Rezman ne pase na jeziku, bolj mu gre za prerez, za osvetlitev knapovske in tej obrobne situacije, zna biti ironičen, recimo kadar govori o umetniku, zna biti očitajoč in angažiran, recimo ob zaklošarjenem knapu, zna biti pa tudi čudno miloben in mehak, skrivnosten in sentimentalen, recimo ob fantu, ki po parih stikanjih kar ostane pri ljubici, ne gre ne v službo ne na prejšnji dom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani