nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Ali če povem z navidezno nenavandno, če ne kar nekoliko vsiljivo podobo: če bi Zlatku iz Molièrovega komedijskega opusa dodelili npr. še lik ambivalentnega Alcesta, bi Zlatko kot skoraj nezamenljivi vrhunski mojster preseganja največkrat prepoudarjene, predvsem lahkotnejši kratkočasnosti zavezane zgolj komike, slovitega »ljudomrznika« skoraj zagotovo transponiral ali celo dekonstruiral v izrazno predrugačenega, pravzaprav pomensko popolnoma svojevrstnega »ljudoljubca«.
S polno prepričanostjo si upam zapisati, da Zlatko Šugman s takim žlahtnim in po svoje ingenioznim izraznim preseganjem raznovrstnih komičnih in humornih dramskih postav ni samo sijajno nadaljeval izročil svojih slovitih slovenskih igralskih prednikov in težko presegljivih fenomenov gledališke komike Antona Verovška, Janeza Cesarja in Arnolda Tovornika, če omenim samo najznamenitejšo nekdanjo igralsko trojico, marveč je to igralsko zvrst bistveno dopolnjeval in dopolnil, razširjal in
razširil s popolnoma novimi, pomensko in izrazno posodobljenimi, če ne kar postmodernimi oblikovalnimi razsežji. Ne glede na tolikokrat ugotavljano in, žal, v marsičem zares usodno minljivost gledališke umetnosti - habent sua fata histrionis - bodo prav ta nova razsežja Zlatku Šugmanu zagotovila in v slovenski gledališki zgodovini za zmeraj ohranila neminljivo in nepozabno mesto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani