nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Leta 1961 se je za tri sezone preselil v mariborsko Dramo, od leta 1965 do upokojitve pa je bil nazadnje na povabilo njegovega najljubšega dramaturga Lojzeta Filipiča skoraj tri desetletja nosilec repertoarja v Mestnem gledališču ljubljanskem.
V desetinah in desetinah Zlatkovih gledaliških (npr. Sfiligoj in Župan v Cankarjevem Pohujšanju, Župnik v Kralju na Betajnovi in Hlapcih, naslovni junak v Frischevem Don Juanu, Argan v Molièrovem Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu ali Polonij v Shakespearovem Hamletu in prof. Higgins v Shawovem Pygmalionu ali Frakl v Mikelnovi istonaslovni monokomediji, če omenimo samo nekaj najpomembnejših zgledov), filmskih (Tistega lepega dne, Ne joči, Peter, Vdovstvo Karoline Žašler) in televizijskih (Dekameron, Mali oglasi, Strici so mi povedali idr.) vlog so seveda prevladovale komične, torej tiste, ki so generirale njegovo zares verodostojno in omnipotentno legendarnost ter z njo tako rekoč vesoljno slovensko
priljubljenost. Čeprav o komiki pogosto, seveda spet stereotipno, beremo, da je izrazno in oblikovalno zahtevnejša od dramskih in tragiških postav, jo je Zlatko od nekdaj uresničeval z enako čutnonazorno lahkotnostjo in kratkočasnostjo kot tudi z izjemno poglobljenostjo ter s tisto ponotranjenostjo, ki je mejila na grotesknost, tragikomičnost ali celo na globoko, pretresljivo tragiko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani