nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Sedem naglavnih grehov, ki (pod)naslavljajo posamezne prizore, iz katerih je ta rahlo povezana celota sestavljena, se zdi kar premalo, da bi avtor vanje ujel vso pokvarjeno strašljivost sodobnosti, in tudi dramska forma je morda popolnoma nezadostna, da bi s svojo naravno govorico lahko proizvedla učinek, kakršnega mu avtor pripisuje, zato Jančar svoje enodejanke organizira skoraj kot pridige, doda pa jim lik gosta ali tujca, ki po zgledu dobrega starega Konkordata kot deus ex machina, no, kot hudič (Lucifer) osebno, še dodatno komentira in poudarja tisto, česar v svoji zaslepljenosti morda ne bi razumeli, čeprav nam je servirano kot na pladnju. Iz uprizoritve sedmih grehov tako zelo razločno odmeva Jančarjev avktorialni glas, tisti, ki v drami nima kaj iskati, saj že od nekdaj prepušča svoje mesto glasovom dramskih oseb in njihovim dejanjem. In princip, ki usmerja njegov dramaturški postopek, lahko brez posebnih pomislekov imenujemo arbitrarnost,
torej (dramaturška) samovolja in približnost, ki dramatično sporočilo predpisuje in ga v drami v resnici sploh ne uprizarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani