nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zunanja vizualna podoba ustvarja nekakšen vtis črno-belega negativa dramske predloge z nedvoumnimi asociacijami na andaluzijsko okolje tridesetih let prejšnjega stoletja, vendar se protagonisti postopno popolnoma osvobodijo kakršnekoli časovne ali miljejske opredeljivosti. Še več, v silnem ritmu predstave se zabrišejo tudi temeljna izhodišča »zapleta«, torej tiranstvo matere nad hčerami, frustrirana ženska seksualnost in kritika družbenih norm, v dinamiki prizorov izginja razlikovanje med posameznimi liki, protagonisti se zapletajo v silovite krče medsebojnih konfliktov, ki nimajo več nobene realne podlage, temelječe na tradiciji, običajih, normah in tabujih, temveč postajajo vse bolj vase zaprt krog nesmiselnega mentalnega in fizičnega nasilja, ki predstavi noto večne aktualnosti.
Od začetnega realnega in simboličnega pokopa očeta, ki je poosebil zunanji navidezni red v sicer čustveno popolnoma invalidni in disfunkcionalni družini, se osem
igralk spopada z zelo zahtevno nalogo, saj svoje navzočnosti na odru ne podredijo paradigmi besedila, temveč zavzamejo položaje, ki so s tekstom zgolj primerljive oziroma mu bolj ali manj poljubno sledijo s stalnim prepisom v nov kontekst, saj je vse podrejeno utelešenju duha, preseganju razlik med čutnim in nečutnim, in sicer nedualistično in netranscendentno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani