nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zlahka rečemo, da smo na spolzkem proznem terenu, vse drsi, še najbolj pa označevalci, in bralec se mora ves čas varovati z bralskim cepinom in derezami, bralno tkivo je nacefrano in razvejano, vse polno je stranpoti, pod-redij in strop-redij, in rečemo lahko, da je Kovačič na sledi prejšnjega romana, že tam smo imeli plezarijo in tek, tako kot tokrat predvsem kot izgovor za maratonsko pisarijo, telesni napori so samo izhodišče in skelet, ki naj drži obilno mesovje te pisave, da se ne razbljuzne in razlije, saj Kovačič ves čas gara na besednih igrah, na asociacijah, razvezuje obča mesta kot da ne bi bila obča ravno zato, ker so bližnjice, napiše recimo slon v trgovini s porcelanom in potem razveže metaforo, na dolgo in po širini. Občutek imamo, da gre za ekstatično predajanje pisavi, kjer stavek, ko vidi priložnost, da bi se pomočil, spotoma in nenadejano zavije vstran in se potem kopičenje in izčrpavanje nadaljuje od tam.
Kovačič ne popušča
in vztraja, prav zares gre za literaturo izčrpanih možnosti, izkoristi vse tisto, kar mu nudi besedno predivo, in zdi se, da je ta literatura blizu glasbi; najprej zato, ker se izogiba mimetičnosti, psihologiji, realizmu, vse smrti v njej, recimo, so bolj za hec, brez globine in razlogov za sočutje, da o kakšni podandski sociali ne govorimo, čeprav razloge zanjo okolica ponuja v obilju; blizu glasbi pa je ta pisava tudi zato, ker je sorodna, analogna improvizirani glasbi, v njej je vse polno tem, ki vstopajo, ki jih potem variira, obrača, poganja ven in ven na pot, pri tem jim sledi, kakor hoče naključje oziroma asociacijske povezave, seveda se potem včasih ravno zato, ker gre skoraj za dokument teh preskokov jezika in plezarije zavesti, zaplezamo, obtičimo vmes, v malo nabreklem in samozadostnem, ne samo samouvrtanem besedju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani