nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
In v Sarajevu sem doma: neizrekljivo trpljenje ga določa, a tudi etična odločenost, da z ustvarjalnimi vrhunci, kakršne izsilijo skrajne okoliščine, še naprej mnogoglasno priča o pravici do mnogoterih identitet, pa naj najde izrazno obliko v drhtečih elegijah Izeta Sarajlića, v žlahtnem sentimentu Abdulaha Sidrana ali v širokosrčni kritiki Dževada Karahasana, tu sem zares doma!
Skozi pesmi Czeslawa Milosza, Tomasa Venclove in Eugeniusa Ališanke vstopam v Wilno ali Vilnius, to »pepelno mesto« sredi litvanskih gozdov, ki živi skrivnostno življenje druge resničnosti, tiste, ki jo skozi svoje sito precedil moj književni spomin. Vase vlečem dim, listam knjige pesmi in zgodb, izbirčno srkam stihe in odstavke, v katerih zmore ustvarjalni talent pričarati skupinsko usodo prišlekov in beguncev, nomadov in razseljenih oseb, tavajočih skozi ulice in dvorišča mesta, v katerem zidovi označujejo poslednjo mejo svobode.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani