nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Potokarjeva pisava je zmuzljiva, tisto, kar postane očitno že kmalu, ko opustimo obnebje mitskega in preteklih, izpraznjenih ritualov, je dejstvo, da nimamo opraviti z ženskami, da junakinje niso ljudje, saj imajo očitno dlako, grizejo si mečice, bradavice, za njimi sesajo vitaminske zaloge, zabadajo se in morijo svoje mentorje, to je vračunano v ritual, hranijo se s krvjo, od človeškega in znanega so pobrale le masturbacijo, kajenje, modificirano orožje, enostrankarsko politično manipulacijo in graditeljstvo; čeprav ni morja, se ukvarjajo z gradnjo Pristanišča, v katerega temelje vgrajujejo kosti prednikov in sovražnikov, in teh kosti nenehno primanjkuje. V Potokarjevem primeru ne gre za fantastiko, ta proza ne črpa iz morebitnega nesporazuma oziroma nejasnega ontološkega statusa dogajanja, nič ni v njej dvoumnega, ni napetosti med tem, kaj se je pripovedovalcu prisanjalo ali pritaknilo, "prihaluciniralo" pod vplivom sredstev, ki otopijo razum in ostrijo
katere druge segmente mišljenja in izmišljije, ne, pripovedovalec je prav suveren in distanciran.
V nekaterih segmentih ta pisava spominja recimo na katerega zadnjega Miho Remca ali na Romanje k Leonardi Janka Lorencija, poganja jo izmišljija in se pri tem ne trudi, da bi z zmikom fiktivnega sveta zaostrila predpostavke tega; to ji seveda ob neomejeni pripovedni svobodi tudi jemlje precejšnji del spoznavne ali etične prodornosti, zgodba dosledno ostaja pričevanje o nekje drugje, junakinji pa se na včasih zdita kot kosmati krvavi predstavnici amorfne "barbapapine" družine, konec njune zgodbe pa nas sploh preseneti in zmede.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani