nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Vse deluje prav starožitno in ima žlahtno patino - ženske same, napori, nevarnosti, kosmati inferiorni sluzasti "volčjedlaki" ljubimci iz sanj; in ko se nam zares zdi, da gre za zgodbo o ženski iniciaciji, za pripoved o tistih, ki z volkovi, karkoli že, se žanr prelomi in imamo, ko prispeta na cilj, v Vas T, kar nenadoma politično zaostreno družbo, prav v orwellovskem smislu, nadzor, manipulacije, volitve, velike mobilizacijske projekte, tako podobne vsem v prejšnjih in tudi današnjih prenapihnjenih imperijih. Potokarjeva pisava je zmuzljiva, tisto, kar postane očitno že kmalu, ko opustimo obnebje mitskega in preteklih, izpraznjenih ritualov, je dejstvo, da nimamo opraviti z ženskami, da junakinje niso ljudje, saj imajo očitno dlako, grizejo si mečice, bradavice, za njimi sesajo vitaminske zaloge, zabadajo se in morijo svoje mentorje, to je vračunano v ritual, hranijo se s krvjo, od človeškega in znanega so pobrale le masturbacijo, kajenje, modificirano
orožje, enostrankarsko politično manipulacijo in graditeljstvo; čeprav ni morja, se ukvarjajo z gradnjo Pristanišča, v katerega temelje vgrajujejo kosti prednikov in sovražnikov, in teh kosti nenehno primanjkuje. V Potokarjevem primeru ne gre za fantastiko, ta proza ne črpa iz morebitnega nesporazuma oziroma nejasnega ontološkega statusa dogajanja, nič ni v njej dvoumnega, ni napetosti med tem, kaj se je pripovedovalcu prisanjalo ali pritaknilo, "prihaluciniralo" pod vplivom sredstev, ki otopijo razum in ostrijo katere druge segmente mišljenja in izmišljije, ne, pripovedovalec je prav suveren in distanciran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani