nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Scenograf Ivo Knezović ji je pri tem pomagal s svetlimi in komaj prosojnimi zastori, s katerimi je pomenljivo zaznamoval, omejeval in spreminjal do abstrakcije razmahnjen interier meščanskega salona (opremljenega zgolj z nekaj stiliziranimi »ostanki« usnjenih sedežnih garnitur), pomenljivo odprtega v prvem dejanju po stopnišču navzgor (paradiž?) ter v obeh nadaljnjih dejanjih po stopnicah v pododrje (pekel?). Zavese, ki z gostoto plemenitih tkanin zastirajo prikazano neznosno intimo meščanskega zakona kot praviloma pogodbenega poslovnega razmerja med partnerjema, je v zadnjem dejanju razmaknil ter ustvaril gol, odprt, temačen in negotov zunanji prostor za preživetveno spravljivo, a za nikogar odrešilno zaključno rešitev vseh poltenih in solznih zgodb v pustno poznem zimskem sneženju, ki z neizgovorjenim opominjanjem na minljivost vsega bivajočega pravzaprav posmehljivo relativizira vse čustvene posledice te trpko brezizhodne »komedije človeškega
tkiva« (če si pomagamo z Vitomilom Zupanom).
K elegantno stilizirani socialni in značajski karakterizaciji oseb ter nenehni spolni prepojenosti dogajanja so pomembno prispevali kostumi Mirjane Zagorec (zlasti ženski), h glasbeni členitvi dogajanja ter njegovi nevsiljivo mehki umestitvi v dandanašnji globalizirani urbani sedanjik pa jazzovski motivi Pavleta Miholjevića in Jure Ferine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani