nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Tokrat se je protagonist kot nič hudega sluteči mojster za vzdrževanje toplotnih naprav z značilnim kovčkom za orodje znašel v skrivnostnem prostoru večnega ognja, peklu, kjer se je seznanil (in postopoma zbližal, sprijateljil in dobesedno poenotil oziroma dobesedno zlezel vanjo) z monstruozno domišljijsko podobo hudiča. Gumijasto mehka in voljna ter sprva na videz ostudno zgubana kožna lupina otožnega obraza, z eno samo roko in dolgimi kremplji na koncu, s sploščenim prsnim košem ter s poudarjeno preobilnim trebušnim, zadnjičnim in spolovilnim delom čarobno oživi v rokah in vedno bolj tudi na telesu virtuoznega performerja in animatorja. Dinamični in dramatični, včasih nežno lirski, drugič brutalno grob in polaščevalski »dialog« med partnerjema, voljno lutko in rafiniranim animatorjem nam vzporedno otipljivo kaže, kako je sestavni del duše vsakega človeka njen zli del, ki lahko v skrajnih okoliščinah preobrazi človeka v zlodeja, njegovo okolje pa v
pekel, a tudi, kako se duša (in telo) vrhunskega animatorja lahko dramatično stapljata in spopadata z lutko kot skorajda povsem osamosvojenim bitjem na prizorišču.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani