nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Barok bi bil kot operna uprizoritev zagotovo učinkovit in fascinanten.
Manj zanesljiva se zdi evokacija uprizoritvene ideje, kakor jo vidi in razume notranja režija in kar se najizraziteje pokaže v seriji spodletelih uprizoritvenih klimaksov, kot npr. v igralkinem stiskanju grozdja, opremljenem z dramatično glasbeno podlago, ki bistveno preglasi odrsko dejanje (stisnjeno »vino« pa potem igralec komaj pokusi), ali v razbijanju lubenice in njenem (razvlečenem) »sladostrastnem« žrtju, ali v sklepni preobleki igralke v »zasebno« odrsko oblačilo (v resnici v nov kostum), pa v množici enigmatičnih, zgolj markiranih oz. praznih simbolnih aranžmajev (začenši z zagonetnim uvodnim in sklepnim plesom komentatorja z maketo ladje na roki), precej monotona in duhamorna pa je tudi režija vrste zgolj dialoških prizorov med partnerjema. V svoji komorni fakturi je torej Barok medel in skromen, kljub izjemni igralki (Blanca Portillo), ki je karseda nedvoumna
tako v zatajevanju kot bruhanju erotične energije, še najbolj srhljiva (a ne dovolj izkoriščena) pa v agresivnem, samozadostnem nagovoru občinstva nekje pred koncem, in slikovitemu igralcu (Asier Etxeandía).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani