nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Vendar pa so tudi pomembne razlike, zgodbe so tokrat pisane žanrsko različno, od prve, ki predstavlja skelet ali pa gradbeni oder in je formalno sproščena, vezivo pa spomin, do tistih, ki so bolj izmišljije, nalašč žanrsko zaostrene in potem prepoznavamo (spet) enkrat avtorjevo pisateljsko zanimanje za erotiko in odnose sploh, tokrat tudi medgeneracijske, drugič pa preigrava različna razpoloženja, od hrepenevskega najstniškega srečanja do zadnjega filma dementnega obiskovalca ali socialno zaostrene zgodbe brezdomca in para brez prostora za intimo. Glavno intonacijo daje zgodbam sklepni stavek okostja, tam, na koncu mesta, kjer je vse to bilo, »tam ni nič«, in to daje tej zbirki prepoznavno amarkordovsko razsežnost, ki pa je bolj kot s čarobnostjo obarvana s prepoznavno avtorjevo melanholičnostjo in brezstrastnostjo, kar pa je zaostrenosti in detajlnosti pripovedi, pa tudi montaži fragmentov samo v prid, saj se obrne v občutljivost in pripovedno
brezkompromisnost. Izpostavljeni sta refleksivna, še bolj pa spominska plat, nekaj od tistega, kar smo prebrali v verjetno najmočnejšem izpovednem romanu Nespečnost, najdemo tudi v teh zgodbah, posvečenih mami, in tudi v tej zbirki so takšni v prvi osebi spisani prozni okruški najmočnejši, čeprav so na kinodvorano včasih manj pripeti, recimo s fotoaparatom kot glavnim rekvizitom v zgodbi o tetini smrti ali s kamero ob srečanju z očetom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani