nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Prav ta zadnji navedek, ki sem ga prestavil v množino, je že posušena podstat njene poezije, ki odzvanja kot počasno in pošastno nalaganje rečnega proda na breg, ki se udira pod našimi nogami. In na nas je samo, ali bomo še ostali minljivi »vojščak med sebi enakimi, / vkopan v brezčrtno, deževno ravnino, / brez imena« ali se zvedavo zagledali v dvojico prikupnih zidarjev, ki »zabodeno gledata s sosednje strehe in sredi visokega belega / dne za nami zlivata nekaj dvozložnih / opolzkih besedí«.
To je zbirka, ki prav zaradi svoje (vase)zaprtosti ne bo odmevala v sodobnem slovenskem pesniškem prostoru, bo pa, kar je bil tudi njen namen, marsikateremu, predvsem zahtevnejšemu bralcu, zazvenela kot molovsko ubran koncert, od katerega ne odhajamo prazni, pa tudi ne dokončno potešeni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani