nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Potem smo ostali sami. Z vsemi svojimi problemi, počasnostjo, neodzivnostjo, togo birokracijo, ki jo en del vlade striže, drugi bohoti, da jo direktorji preklinjajo; z zaverovanostjo v stare sisteme; z invalidno pravno državo, ki jo sodniki potapljajo, čeprav jih je še enkrat več kot v Avstriji, kar pomeni, da so leni, ker niso kos spisom (ko sem izvedel, da ima Slovenija na 100.000 prebivalcev 55 sodnikov, Avstrija s 25 še pol toliko ne, Anglija, domovina pravne države, pa 15, sem dal prav javnosti, ki misli, da ne bi smeli stavkati, ker ni higienično, ampak potrebujejo metle in plače po produktivnosti); z univerzami, ki bi hotele biti med najboljšimi na svetu, pa so profesorji prav tako leni pri objavah svojih raziskav; s superbogatimi, ki se rogajo nemočnim agencijam, kajti s pomočjo svojih lobijev so poskrbeli za prijazne jim zakone; z lizbonsko strategijo, ki s seznama ciljev iz leta 2005 ni dosegla niti enega; z okoljem, ki je čedalje bolj
zastrupljeno, za kar bomo plačevali kazen, Avstrija pa bo služila s prodajo pravic za onesnaževanje drugim, najbrže nam; s plačami, ki zaostajajo in potiskajo čedalje več ljudi pod mejo revščine ...
Lahko bi še nadaljevali, vendar ostanimo pri bistvu, o katerem so naši na Brdu modro molčali: sramotno nizka dodana vrednost na zaposlenega, zaradi česar je BDP majhen, manj kot pol avstrijskega, zaradi česar primanjkuje denarja za plače, za zdravstvo, ki je zdaj poskusni zajček za privatizacijo brez ozira na bolnike, in za šolstvo, v katerem se izobražujejo naslednje generacije, ki naj bi popravile, kar se današnji ni posrečilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani