nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Podobno kot francoski poststrukturalisti ugotavlja, da se prehod iz tega, kar poimenuje kot tekstualni model k performativnemu modelu v petdesetih ali šestdesetih letih ni zgodil nepričakovano. E. F. Lichte tako v svojih zadnjih knjigah zariše zgodovino poskusov prehodov v performativnost, ki so časovno razpotegnjeni od prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje, od časa zgodovinskih avantgard (Nietzsche, Max Reinhardt, Max Herrmann), preko neoavantgard (John Cage, Living Theatre, Marina Abramović, FLUXUS, Richard Schechner, Herman Nitsch, Jerzy Grotowski) do umetnosti po letu 1990 (Coco Fusco in Gómez-Peña, Einar Schleef, Christoph Schlingensief, Frank Castorf, Gob Squad, Teatro Potlach).
Seveda pa si na koncu ne moremo pomagati, da ne bi posumili, kako se je tudi nova utopija performativnega obrata, nova kulturna revolucija, ki je delovala kot poskus prevrednotenja vseh vrednot in je teatralizirala politiko ter hkrati poskušala
izvesti še en prehod iz tekstualne v performativno kulturo, v svojem utopičnem hotenju iz razkosanih koščkov tradicije ustvariti nov red, znašla pred novo serijo vprašajev oziroma vprašanjem, ki se glasi nekako takole: Mar nista performativni obrat in njegova avtopoetična feedback zanka samo še nova v seriji utopij dvajsetega stoletja oziroma tega, kar francoski filozof Alain Badiou označi s sintagmo nespravljivost med končati staro in začeti z novim?
Vse je v ideji
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani