nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Najopaznejša posebnost uprizoritve gostujočih slovaških režiserjev Kataríne Aulitisové in Ľubomírja Piktorja je dramaturški okvir v podobi nastopa štirih radoživih potujočih muzikantov, ki s svojimi odrskimi veščinami, zakoreninjenimi v lutkovnem in glasbenem izročilu stoletij, lahkotno in duhovito z »a capella« izvajanimi pevskimi večglasji navdušujoče gladko in tekoče oživijo eno najbolj priljubljenih pravljic iz evropskega izročila ter z načinom svojega odrskega predstavljanja z oživljanjem oz. poosebljanjem stiliziranih inštrumentov zlahka premostijo na videz komaj obvladljive časovne razdalje med gotsko pravljičnostjo ter dandanašnjo virtualno medijsko bleščavo. Druga opazna posebnost uprizoritve je večfunkcijska vloga simpatično jezikave kamnite žabe, po eni strani kot (v igri nikakor) neme priče stoletnih dogajanj v kraljevskih oziroma mestnih javnih prostorih, po drugi pa tudi kot vizualno (in zvočno) prepoznavne lokalne posebnosti Ljubljane
(spominjamo se lončenih smetnjakov v podobi žabe s široko odprtimi usti), ki ima svoj odmev tudi v lokalni vprašalnici »kva« oziroma iz nje duhovito izpeljanemu karakternemu govornemu »kvakanju« te bistroumne opazovalke in komentatorke z distance. Prelepa kraljična se seveda tudi v tej različici ne more izogniti usodni prerokbi sojenic, le da je tokrat iz s trnjem zaraščene graščine po stoletjih mrtvoudnega čakanja s poljubom odrešilne ljubezni ne otme ne viteški pogumnež in ne plemiški gizdalin, ampak »princ« dandanašnjega sveta v značilno napadalni podobi samovšečnega prvega zvezdnika ene od brezštevilnih medijsko razvpitih rokovskih skupin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani