nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pizzech hoče oz. ima namen, ki pa ga ne zna niti utemeljiti niti čisto razložiti. Njegova onstranska retrospektiva je plodna in jalova hkrati, skoraj shizma predstave: z vnaprejšnjo fatalistično označenostjo celega spektakla vnaša nekaj moderne pomenljivosti (npr. premolki) zlasti v dramsko izdelane govorjene dialoge, po drugi strani pa siromaši in izloča (zbor otrok in še kaj), v prvem dejanju »določi« absurdno učinkujočo scenografijo (Michele Ricciarini), omogoči vztrajanje pri klišejskih oznakah (večina kostumov Sandre von Trauttmansdorff), mizanscenske manierizme, videne že v Faustu (npr. postrojevanje množice), revijsko baletno ilustrativnost (koreografka Valentina Turcu); večkrat hromi kakor razgibava, saj »pogled Očesa« kaže gibljive, v frontalnih ploskvah arhivirane podobe, kulise življenja in ritual smrti (finale, ki gledalca prikrajša za katarzični suspenz). Videti je, da se je režiser predvsem hotel odmakniti od opernega realizma; a
predstava je paradoksno najmočnejša ravno na mestih, kjer se ga spretno in dinamično drži (veliki prizor Don Joséja in Carmen v drugem dejanju) ali pa ga inovativno nadgradi (»hipnotizirana« José in Zuniga ob sklepu prvega dejanja).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani