nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Edini »tujek« v Zidanu nastopi med polčasom oziroma »sodnikovim podaljškom«, ko avtorja v hipni montažni sekvenci pokažeta, kaj se je tega dne dogajalo po svetu in se sprašujeta, ali je kaj pomembnejšega od nogometne tekme. S tem posegom (seveda nezavedno) ne evocirata le slovite jugoslovanske televizijske serije Na vrat na nos, kjer sta Karanović in Grlić vsako epizodo sklenila s podobnim družbeno-političnim pregledom, temveč nehote »humanizirata« in aktualizirata topiko. Abstraktni film nenadoma postane film z zavestjo, kar ga zelo oddaljuje od drugega, verjetno znanega vpliva, filma Fussball wie noch nie (1971), v katerem je nemški režiser Hellmuth Costard s šestnajstimi 16 mm kamerami dokumentiral gibanje Georga Besta na tekmi med Manchester Unitedom in Sheffield Unitedom. Costardov film je bil »čist«, vsega odvečnega okleščen dokumentarni film z realnim zvokom in Bestom v prvem planu, medtem ko je Zidane njegov baročni, z novimi mediji obsedeni
somišljenik, še najbolj fascinanten z zvočnega vidika, saj avtorja - poleg nepotrebnih glasbenih vložkov skupine Mogwai - občasno izolirata posamezne zvoke, npr. Zidanovo dihanje, šum hoje po travi, brcanje žoge, celo krike posameznikov iz občinstva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani