nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Prehod iz hiralniške cukrarne, kjer se v dušah neprenehoma poraja hrepenenje, v Dolinarjev »začaran paradiž« (drugega dejanja), kjer po Vidinih besedah »ni bridkosti, ne hrepenenja«, nam scenografka pričara s spuščenim kristalnim lestencem kot simbolom "samoopojnega" meščanskega ništrca, ki ga vizualno še pomnoži s projiciranjem njegovega vrtenja in zrcaljenja žarkov na »jadra« (hrepenenja). V posmehljive žanrske prizore amerikaniziranega glamuroznega muzikalnega ništrca pa so Študentovi pesmi o mladosti ter roži čudotvorni kot poseben neblagoglasen komentar današnjega časa k Cankarjevi »pesmi hrepenenja« in »veliki maši slovenske besede« ter tudi k Horvatovemu »triumfu duše« (kot je sam podnaslovil svojo uprizoritev) sooblikovali še skladatelj Drago Ivanuša (ki je pred spektakularnim žanrskim finalom dogajanje veliko bolj tankočutno ter minimalistično zvočno in glasbeno dograjeval) in koreografinja Anita Čanadi, ki je s svojo plesno skupino
dražljivo uprizorila »blišč in bedo« današnjega medijskega »paradiža«.
V Horvatovi interpretaciji Cankarjeve Lepe Vide je poudarjeno sočasnost usod vzneseno poduhovljenih »hrepenelcev« iz cukrarne in Vide kot njihove »muze«, ki se zaveda, da »le pot je njen dom« in bi v paradižu njeno srce umrlo; a tudi brezupno prizemljenih »dolinarjev« in njihovih zdravnikov, ki samozavestno oznanjajo, da je »vsak trenutek hrepenenja ukraden življenju, izgubljen, zavržen«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani