nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Iz uvodne »improvizacije« se protagonisti modro zatečejo po primerne like in dramske situacije v domače slovstveno izročilo, kjer jim za eksemplarično nazorno igro o revnem, šibkem, preprostem, a srčnem fantiču (Slovencu), ki s pomočjo prijazne Vile (višje sile) nazadnje junaško premaga celo nevarnega Turka (tujca), pride prav gradivo o Petru Klepcu (a deloma tudi Martinu Krpanu kot njegovi literarni »nadgradnji«).
Posebnost uprizoritve v režiji Helene Šobar Zajc in dramaturgiji Lenarta Zajca (ki je izdelal tudi sceno) je v načinu oživljanja »krompirjev«, ki jim je likovnik Alojz Zorman Fojž naslikal (in jim skupaj z Ivico Bilekom tudi kiparsko izoblikoval) prepoznavnost posameznih človeških glav iz pripovedi (z izjemo Koze, ki je oblikovana kot lutka na paličici, vódena od zgoraj) ter so jim igralci in animatorji komedijantsko radoživo dodajali najbolj preprosto in prvinsko telesno prostornino, živost, šibkost, moč, a tudi domačijsko kmečko
zarobljenost in eksotičnost tujstva dobesedno s svojimi rokami, uporabljenimi od komolcev navzdol, ter z oživljanjem gajbic in blaga na igralni površini. Ob grobo stiliziranih podobah oseb iz ljudske pripovedi, ki jih igralci in animatorji oživljajo iz »krompirjev« v svojih prstih in dlaneh, dajejo temu načinu animacije bolj zapleteno in rafinirano dinamiko, sporočilnost ter izraznost prav razkriti človeški obrazi protagonistov (igralcev in animatorjev), ki ves čas opazno spremljajo, se identificirajo, a tudi z ironične razdalje kdaj »pokomentirajo« dejanja oživljenih »krompirjev«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani