nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Prvi del (imenovali bi ga lahko Ruševine) predstave z izrazito dvodelno strukturo se začne s podobno uverturo kot Štiri smrti (kabarejsko lahkotna predstavitev nastopajočih), njeno jedro pa je vrsta bolj ali manj idiličnih ali nostalgičnih žanrskih zgodbic o erotičnih srečanjih parov iz spominskega repertoarja pripovedovalca Borisa Kadina (ob režiserju tudi soavtorja besedila). V neobvezno atmosfero, ki jo počasi, a s premislekom, vzpostavi to, skoraj kičasto domačno zaporedje, v popolnoma nepričakovanem trenutku vdre nastop Ive Burčul, ki, sicer v podobi neškodljivo smešne plesalke, s strategijo šoka sistematično demolira prizorišče in ta emotivni kozmos, ki ga je pripoved Borisa Kadina tako skrbno zgradila, v trenutku spremeni v razbitine in ruševine.
Hrbtna stran našega na videz urejenega sveta - nam sporočajo Ruševine - je torej kaos, ki se v resnici nakazuje že tudi v idilični maski prednje strani, le da jo različne tehnike, ki smo jih
izvežbali z namenom, da bi se pogledu nanj izognili (užitek, želja, pozaba) izpred naših oči metodično odstranjujejo, pri tem pa so nam v bistveno pomoč tudi manipulativne strategije, kakršno pred nami prakticira dosledno uglajeni in rahlo sentimentalni vodja ceremoniala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani