nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Prav tako ne more brez gorenjske noše in lipicancev ter brez Bohinja, ki pa ga je Hrvoje Teo Oršanić na fotografiji čez dve strani tokrat zavil v prebujajoče se jutranje meglice.
Širokosrčnost urednika Joca Žnidaršiča pri tej fotomonografiji se je obrestovala, morda bi lahko pri posameznih fotografijah kriterije še zaostril (nekateri cerkveni eksterieri in interieri), medtem ko ostaja glavni poudarek na lepoti slovenske pokrajine, njenega ruralnega življenja, prizorov z živalmi, kot nekakšna živalska tihožitja starih slikarjev (divji petelin, kozorog, ptiči, žabe, labodi, konji, ris, medved, srnjak, štorklja, planinske kavke, fazan, jelen). Slovenska narava je lepa v zimi; s čudovitimi igrami svetlobe, sonca v lesketu snega in objemu gora, z ledeno trgatvijo; jeseni, polni pridelkov in nepogrešljivega kraškega ruja; poleti s prekipevanjem voda, zlasti slapov, tolmunov, jezer, gozdov, stogov za seno, rož v gozdu, panoramskih pogledov iz
zraka; spomladi, zlasti z njenim prebujanjem (kurenti, belokranjska noša, pastirček s piščalko)...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani