nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Omenjena stanja se v jazzu kdaj pa kdaj dosegajo s samim muziciranjem ali pa sploh ne, do njih pripelje bolj kot ne tvegana drža ali pa nobena, nikakor pa takšno izrazje ne more biti uporabljeno za pritegovanje/nategovanje občinstva - »novi svetovni red« in nevarna tržna razmerja gor ali dol.
Perpetuum jazzile, ta navzven sicer precej zabaven in sproščen zbor navdušenih deklet in fantov, pa počne natančno to in še več - jazzovske godbe in popularna glasba so razlog za drugovanje in goreče prepevanje, kar je sicer lepo in zna biti na moč prijetno, ampak precej premalo za jazz, za tiste vedno znova pregnetene notranje napetosti, ki v svoji lastni navadnosti ne morejo predvideti končnega učinka. Spet smo bili priča »napačnemu« pojmovanju jazza, ki iz zgodovine jemlje prečiščeno, enodimenzionalno gradivo, milijonkrat poteptano, utrjeno in klišejsko sinkopo, ki domnevno ustreza množičnemu ušesu, in to ozkosrčno - pa obenem napihnjeno - ponuja kot
koncertni paket.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani