nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Njegov koncept predstave je bil v celoti bled, nejasen, želel je aludirati na zgodovinsko osnovo, plus na Stalina plus sodobnost, tako da se mu je na koncu vse sprevrglo v nejasno zmes zgodovine in aktualnosti na način, ki nima osnove ne v partituri ne v dogajalnem času, ne prostorski določenosti, ne v poglobljeni analizi konfliktnosti zgodovinsko-političnega na eni in osebno intimnega na drugi strani.
Predstava je minila v neki hladni in odtujeni temini, črnini, pomanjkanju luči in vsega, kar daje Rusiji vendarle topel, sproščen, tudi radoživ kolorit, je ne uklešča v različne geometrizme (simbolne stopnice so se ponavljale kot nekakšna metafora, a brez konteksta), simbole (pravoslavna ikona, kip angela, ogromen spomenik nekega samodržca, ki ga potem zlomijo, podrejo in nad njim izvedejo novo »revolucijo«). Iz tega splošnega ne dovolj izostrenega, premišljenega, dodelanega in še zlasti neprepričljivega scenskega koncepta, Yannis Kokkos ni
mogel uveljaviti svoje režije kot resnično vodenje likov, odnosov, atmosfere, ker se je vse dogajalo kakor po neki inerciji in slučajnosti, bolj po iznajdljivosti samih oseb na odru, kar se je pokazalo pri nekaj razhajanjih med orkestrom oziroma dirigentom ter osebami na odru, česar na Dunaju ne bi smeli nikoli videti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani