nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Režiserja Janusza Kico, ki tokrat že drugič v sezoni postavlja igro o varanju, smo do zdaj poznali predvsem po pospeševanju, po hitrih in natančnih odrskih akcijah, spomnimo se recimo Treh mušketirjev, Shakespearejevega Viharja ali pa Sna kresne noči, ki jih je zaznamoval ravno vrtoglav uprizoritveni tempo. Pričakovali bi, da bo Feydeaujeva Bolha, ki je natančno izdelan komedijski stroj, narejen za visoke obrate, zanj kot nalašč; lahkotno besedilo s peklensko logiko, v katerem se nekaj parov, ki se navzkriž varajo ali pa tako vsaj izgleda, znajde hkrati in z istim priimkom v cenenem hotelu s sobami na uro in posteljo z mehanizmom, ki pred rogonosca/ko, ki bi iskal v njegovih sobah dokaze za zakonolom, pričara revmatičnega gospoda, z dementnim in nalitim dvojnikom varanega gospoda, z različnimi ravnmi jezikovnih nesporazumov, od tujščine do govorne napake, pa temperamentnih tujcev s poškodbo časti in pištolami, vse to naj pripelje do vrtoglavega
pospeševanja dogajanja, do stopnjevanja do norosti, kot je občudujoče zapisal že Ionesco, kar vse se potem varno zvrne v zakon kot potrditev norme.
Režiser s sodelavci v uprizoritvi, prevajalcem Alešem Bergerjem, scenografko Slavico Radović in kostumografoma Leom Kulašom in Svetlano Visintin, avtorjem glasbe in oblikovalcem zvoka Stankom Juzbašićem je ta vodvil posodobil, čas dogajanja je dovolj abstrakten in nekako tudi ta naš, hotel ne ravno podrtija, malo kičast, vsekakor pa odprt na vse strani in stopnicami navzgor in od spodaj, mišnica in prostor za igre varanja brez meja hkrati, dnevna soba pa nekakšen nobel bivalni in družabni prostor višjega uradništva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani