nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Oboje, moralično napeta zemeljska brezizhodnost in neke vrste odrešitev v transcendenci, pa vendarle izzveni tezno, kot neka linearna vseobsežnost, ki se navsezadnje izteče v en sam imperativni navržek (»Vi sploh ne znate ljubiti«). In ta teznost - pogost simptom tovrstne dramatike - je razlog za prvi pomislek v zvezi z uprizoritvijo, ki ga vidimo v tesni povezavi z drugim (že nekajkrat izrečenim): ali je (ilustrativni, vselej približni) teatrski realizem (naturalizem to ni) res prava pot do učinka, ki bi moral biti - v prepoznanju nekega povsem resničnega in nam bližnjega sveta ter v njegovem nedvomno prizadevnem igralskem podoživetju - »katarzičen« oziroma, drugače povedano, ali je odraz resničnosti na odru že tudi zagotovilo za njeno esencialno resnico? - Ostanimo pri dvomu, čeprav po dokaze za njegovo upravičenost (in preseganje) ni treba daleč, tudi na odru Male Drame jih najdemo, ne tako daleč nazaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani