nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Boljši, se mi zdi ...«, in ki se ji režija in dramaturgija (Darja Dominkuš) pametno izogneta s ponovno evokacijo metafore snega in sankanja. Oboje, moralično napeta zemeljska brezizhodnost in neke vrste odrešitev v transcendenci, pa vendarle izzveni tezno, kot neka linearna vseobsežnost, ki se navsezadnje izteče v en sam imperativni navržek (»Vi sploh ne znate ljubiti«). In ta teznost - pogost simptom tovrstne dramatike - je razlog za prvi pomislek v zvezi z uprizoritvijo, ki ga vidimo v tesni povezavi z drugim (že nekajkrat izrečenim): ali je (ilustrativni, vselej približni) teatrski realizem (naturalizem to ni) res prava pot do učinka, ki bi moral biti - v prepoznanju nekega povsem resničnega in nam bližnjega sveta ter v njegovem nedvomno prizadevnem igralskem podoživetju - »katarzičen« oziroma, drugače povedano, ali je odraz resničnosti na odru že tudi zagotovilo za njeno esencialno resnico?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani