nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Na prizorišču Petre Veber, ki omogoča hitre zamenjave prizorov, njihovo skoraj prelivanje, z daljnovodi, projiciranimi na horizont, ki bolj kot opozarjajo na nezmožnostjo komunikacije barvajo postsocialistično, v verističnih kostumih Tine Kolenik poteka uprizoritev v prvem delu v pospešenem tempu, podloženo s "popankersko" glasbo, glasbena opremljevalka je Darja Hlavka, ki pojača občutek kaotičnosti, krčevitosti. Prav divjost, zmačkanost, frenetičnost so temeljni podton prvega dela, posebno še, ker so nekateri prehodi podčrtani s trzavičnimi igralskimi soli, ki s svojo "odlepljenostjo" in komentarjem morda malce zavirajo sicer hitro ekspozicijo. Petr pada iz ene konfuzije v drugo, največ jih priskrbi kar družina; Gašper Tič ga zastavi kot rahlo nemočnega, pasivnega, tudi ihtavega srednjeletnika na robu občasnega delirija, ki se mora spopadati s celo vrsto lastnih in tujih hib, in v drugem delu, ki je preglednejši, umirjenejši, se stvari razpletejo; oče
se vrne, Boris Ostan z obvladanim minimalizmom zelo učinkovito pričara njegovo brezstrastnost, apatičnost, ki se potem polno razmahne in spet omahne v laž in žrtev, nekakšno hipno prebujenje, materi se odpelje, Jette Ostan Vejrup ji daje ves čas sočutno toplino in človeškost, tudi umirjenost, kljub njenemu posiljevanju vseh naokoli z umišljenim redom in angažmajem, enako naivno, nekoliko zasanjano in entuziastično, vzneseno "razčustnovano" ne glede na objekt deluje tudi Muha Gregorja Grudna, zrel, potenten cinizem prinese Jurij Marka Simčiča, in drugih, moški imajo že v besedilu malo več priložnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani