nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Prvi se je tega domislil Alan Conway, ki se je sredi devetdesetih let hladnokrvno predstavljal za Stanleyja Kubricka; postal je del londonskega družabnega življenja, se družil z zvezdniki, naokrog razlagal o svojem novem projektu, živel na tuj račun. Iz vsega je kasneje nastal film Colour Me Kubrick (2005), ki se mu po režiserjevi smrti očitno pridružujejo še ostali, med drugimi sam Monte Hellman, legenda novega Hollywooda, ki je lani v Stanley's Girlfriend dramatiziral Kubrickovo šahovsko najbolj aktivno obdobje, čas sredine petdesetih let, ko se je med finančno neugodnimi projekti (Morilčev poljub, Rop brez plena) s šahiranjem nekaj časa celo preživljal.
Vsi našteti projekti so seveda interpretacija njegovega življenja, toda če pomislite, koliko umišljenih (avto)biografij so izdali različni zvezdniki (med njimi je najbolj slovita izpoved Klausa Kinskega, za katero je Herzog izjavil, da v povezavi z njim ne drži niti ena stvar, na kar je
Kinski odgovoril: »Werner, moral sem pretiravati, sicer knjige nihče ni bi kupil.«), potem Kubrick niti ne stoji slabo; ne nazadnje o njegovem delu obstajata dva relevantna dokumenta, prijateljska knjižna izpoved Fredericka Raphaela o scenarističnem delu za Široko zaprte oči ter polurni dokumentarec Vivian Kubrick, režiserjeve najmlajše hčerke, o snemanju Sijanja, ki bo v okviru retrospektive predvajan v dvorani Slovenske kinoteke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani