nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Telesa treh nastopajočih prehajajo v medsebojne odnose v nenehnih trzljajih, sunkih, katerih podlaga sta nemara zgolj naznačeni, reducirani (baročni ali salonski) slog oziroma konvencionalna psihološka dinamika, vendar "hipermotorika" igralcev oboje v temelju krši, drobi, dekonstruira, tako da pred nami ostajajo samo še nekakšne telesne kreature, sheme, izrastki, ki se po eni strani odmikajo človeškemu kot takemu, po drugi strani brišejo vsakršne spolne meje in po tretji strani v najintenzivnejših trenutkih uprizorijo neko novo dramo elementarno človeškega oziroma njegovega manka, točneje, ne-človeškega. To nečloveško pa ni esencialno v modernističnem smislu, temveč žanrsko nad-določeno; v najznačilnejšem prizoru uprizoritve, v prerivanju s skodelico z zastrupljenim lipovim čajem, so tako pred nami burka, groteska, cirkus, perverzija in neki kozlovski tragos hkrati, priče smo nekakšni spregi mehanično pulzirajočih teles, neskončno »razigranih«, dionizičnih,
karnevalskih, ludičnih ... senc, ki pa so v resnici na pragu smrti in ki pred nami sestavijo sliko degeneriranega (torej iz-rojenega, iz maternice iztrganega) razmerja - signum temporis! - ki pa ga v neki posledici kljub vsemu morda lahko umestimo v sfero kroženja želje v polju družbenega.
Tok uprizoritve najlaže ponazorimo z abstraktnimi kvalifikatorji, saj je njena pisava v resnici "nefiguralična", znevrotizirana kaligrafija, kjer se telesa-pismenke nenehno sesedajo vase in ponovno vzpostavljajo, "samoanimirajo", lomijo do tal, nato v hipu vzravnajo, hlapijo oz. izgubljajo trdno os, a se ponovno osrediščajo, izločajo, a ponovno zlivajo vase, izdavljajo, da bi znova zadihale, pri čemer pa nenehno zastavljajo vprašanje o svojem jedru, dihu, duši, notrini.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani