Plesna in akrobatska izvedba nastopajočih na ravni formalizma za trenutek lahko celo fascinira, a glede na to, da se je režiser zanašal na samostrukturiranje dogajanja, se v predstavi bolj kot norost kaže režiserjeva nezmožnost uprizarjanja zahtevne teme. Disharmonični, zmaličeni Monteverdi je zgolj duhamorna tavtološka kulisa ohlapni strukturi giba in igre, zelo daleč od pekla in nebes in še dlje od eksistencialnih človeških robov.