nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Igralca se prilagajata režijskim zaostrovanjem in popuščanjem, ne gre v tisto srhljivo in drastično bedo (a se še kdo spomni recimo Ele z Alešem Valičem in Aljo Tkačevo); tudi igrivost in morebitna filozofičnost, občutek, da je vse, kot da so porezani, hkrati pa se izmikamo verizmu že s tem, da protagonista nista do konca postarana in razsuta, kakor bi jima po letih šlo. Bonisegna odigra Zento kot rahlo dementno, v svojem svetu ždečo babnico, s transferjem emocije na vzporedne svetove, mačka in žajfnice, tam je vsa njena razčustvovanost; zelo učinkovita je tam, kjer najdeva grimase in govorne lege, ki kažejo izolacijo, notranji svet, ki ne korespondira več, pa tudi v trenutkih, ko nejasna in tesnobna prihodnost do konca pritisne nanjo.
Za kar poskrbi Herman; Boris Kerč ga nastavi bolj kot čustveno zlomljenega in maščevalnega zaljubljenca, tudi telesno nosi sled mučne preteklosti, ob največjih surovostih je nekoliko zmehčan.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani