nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Tako rekoč vnaprej in za zmeraj.
Režiser Marko Sosič njene temne tone še podčrtuje, z melanholično in uspavano glasbo Massimiliana Forza, s pretežno odprtim odrom, ki poudarja vrženost in izgubljenost posameznika, na katerem dominirajo premične bolniške postelje, ki s pomikanjem v ospredje in oddaljevanjem enkrat nakazujejo zožane in drugič kar najbolj skupne prostore, scenograf je Rajko Pertot, z nostalgično in historično kostumografijo Marije Vidau; predvsem pa s postavitvijo protagonista, okoli katerega se vrti svet, on pa je sam, z vsemi dvomi in vprašanji, pretežno statičen, nezmožen iti naprej in malo tudi zoprn, ljubosumen, zataknjen v nekem drugem času, zamrznjen in odsoten - to poudarjajo zaustavitve velikega števila statistov, ki prisostvujejo uprizoritvi, njihov svet se vrti mimo protagonista. Sama režija je tradicionalna, čeprav v nekaterih rešitvah navzven podobna Korunovi Severnega sija, vendar brez refleksije in raziskovanja
medprostora; spopad je bolj statičen, ljubezenska zgodba bolj enorazsežna, epizode, ki vstopajo v ta svet, pa manj razgibane, čeprav ne manjka politizirajočih pacientov vseh nacionalnosti, in v tej babilonski dimenziji vračajočih analogna Levijevi ali Božičevi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani