nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Glede na vlogo, ki jo je s svojim neformalnim in formalnim vplivom na generacije odrskih ustvarjalcev zadnjih desetletij v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji imel, bi mu po danes že pozabljeni terminologiji iz socialističnih časov mirno lahko rekli tudi »velika živina« slovenskega in jugoslovanskega teatra na prelomu stoletij.
V približno petdesetih minutah vsebinsko nadvse gostega, a dovolj dramatično kontrastiranega in preglednega prepletanja avtentičnih dokumentarnih posnetkov uprizoritev izbranih Jovanovićevih dramskih besedil in režij, vključno s posnetki dogajanj iz njihovega »zakulisja« ter iz portretirančevega zasebnega življenja, z današnjimi posnetki njegovih izjav na ključnih življenjskih »postajališčih« (Beograd, Skopje, Ljubljana, Bohinjska Bela) ter izjavami najbližjih življenjskih (dr. Vide Zei, Saša Jovanovića, Milene Zupančič) in ustvarjalnih sopotnikov (od protagonistov literarne skupine 442, ŠAG in gledališča Pupilije Ferkeverk,
prek Gleja do SMG, SNG Drame in drugih slovenskih in jugoslovanskih gledališč), a tudi najbolj srditega kritika (akademika Josipa Vidmarja), ne zaživi v gledalčevi zavesti le izjemno samozavesten, notranje svoboden, drzen, ustvarjalen, družbeno in zasebno angažiran ter tenkočuten umetnik, razumnik in družinski človek, ampak obenem zelo slikovito tudi pomemben del gledališke, kulturne in splošne zgodovine druge polovice prejšnjega stoletja pri nas.
»Edini kompletni avtor v sodobnem slovenskem gledališču« (po dr. Andreju Inkretu), ki ga je gledališče kot otroka za vselej očaralo z Gluckovo opero Orfej in Evridika v medvojnem Skopju, kjer je najbolj neposredno in usodno doživel tudi nasilje in smrt, nam v nizu aforističnih izjav, ki kot »rdeča nit« povezujejo raznorodne posnetke, hudomušno razkriva, česa v življenju doslej (še) ni storil, a tudi deklarativno samoironično ugotovi, da je »na neki način igralec« ter »ne odpadnik in ne pripadnik, ampak nekakšen luzer«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani