nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Uprizoritev je potem enkrat razširjena s potujitvami, recimo s petjem na mikrofon, glasbo je prispeval Davor Herceg, pa s poudarjanjem prekognicije, in zdi se nam, da so Žabe spuščene proti Fiziki in s porezano Metafiziko, čeprav obenem besedilo dela samo zase, s svojo zaprto strukturo, ki pa jo ustvarjalci kranjske uprizoritve ne razrešujejo ali interpretirajo, temveč poženejo celotno besedilo brez okrajšav še enkrat skozi.
Še najbolj znotrajgledališki je sam konec; po tem, ko so se vsi že doživeli preobrazbe, Lazar v Lazarusa in nazaj, iz reveža v bogataša, Točaj v hudiča in otožnega metafizika, Babica v zapeljivo Evico, se vražji par kot da utrujeno od repeticije razšminka in preobleče, in konec se zvrne v nov začetek, v začetni prizor; nič se ni zgodilo in niti nič metafizičnega razrešilo, tudi besede o trinajstih Lazarjevih preobrazbah in njihovi dokončnosti so izgubile težo, vse je le apologija tretji sestri, Thaliji, in njenemu arzenalu.
Tako ostajajo Strniševe žabe tudi v tej spuščeni in sproščeni uprizoritvi, dramaturško jo podpirata Marinka Poštrak in Jera Ivanc, neulovljive in zagatne, moraliteta, celo prilika ostaja hermetično zaprta, njen svet je nepremenljiv in brez izhoda, je le repeticija istega, kar uprizoritev podčrta z ludističnim poudarkom, s katerim se bo vse skupaj dogajalo spet in spet, in v tem so vsi trije za večno v, pred zaprtimi vrati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani