nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Orkestrček (štirinajst godal, med pihali tudi štirje člani Slowinda) in pevska četverica. In dirigent, po katerem se rojeva pristna privzdignjenost vseh, gestus drame, že v viharni »eskpoziciji« (vznemirljivi uverturi), v recitativnem podajanju z napeto orkestrsko interpunkcijo, s slikovito retorično figuraliko, z vzburjenim, a tudi pietetno pridušenim komentarjem (godala v prizoru Ferdinandovega obupa), s celostnim, konciznim ritmičnim dihom, z razcvetenim zvokom (pomemben prispevek čembalista Andree Marchiola) in navsezadnje z velikimi, rahločutnimi soli v zadnjem prizoru oz. v koncertantnem finalnem kvartetu (koncertna mojstrica Muriel Cantoreggi, violončelist Igor Mitrović, flavtist Aleš Kacjan, fagotist Paolo Calligaris).
Vse štiri operne vloge so bile izoblikovane plastično: »zapuščena« Konstanca z žametnim mezzosopranom Christiane Iven; njena nevedna, (Henrikovo) ljubezen odkrivajoča sestrica Silvija z mladostniško prezenco
in vživetostjo sopranistke Sylvie Nopper; Konstančinega zvestega moža je s ponotranjenim, malone ganljivim, četudi ne v slehernem hipu intonančno brezhibnim patosom upodobil tenorist Hans-Jürg Rickenbacher, njegovega vdanega in preudarnega prijatelja Henrika pa karakterno sproščeni baritonist David Wilson-Johnson (spominjajoč - tudi po timbru - na Hermanna Preya).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani