nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Domujoč pod streho nekdanje Zoisove palače, se je, nazadnje tudi sam z invalidskega vozička, v duhu pogovarjal s Sigismundom Prvim; iz tamkajšnje zapuščine Obläkove življenjske ustvarjalnosti, v kateri so zajete vse njegove meditacije o življenju in smrti, pa je živo razvidna tudi dojemljivost za ustvarjalni dialog s sočasnim, zlasti povojnim slikarstvom in literaturo na Slovenskem, s profesorjem Gabrijelom Stupico in tistimi osrednjimi motivnimi znamenji, ki so dala njegovemu ustvarjalnemu času tudi pomenljiv generacijski pečat.
Floris Obläk je bil svečenik ustvarjalnega življenja, pogreznjenega v grobnico izpovedovalske samote, v kateri ga je enakomerno prerajala samo duhovna luč. V njenem soju ostaja živ tudi še na onkrajnih vrtovih, ne samo kot otožno ljubezniv avtoportretni obraz, ampak zlasti kot pričevalec o sanjah otroštva in lepoti kulturnega izročila, ki nam s svojim delom (tako kot v ciklu Ikonske impresije) še naprej dopoveduje,
da vrveči napon človeškega naprezanja ne more ne zastreti ne razkriti skrivnosti neuničljivega bistva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani