nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zasluge za nedvomni uspeh uprizoritve si delijo prav vse izvajalke pa tudi oba moška v njej, smešno malenkostni in neponovljivo sitni Ivan Rupnik ter zanesljivo vztrajni Ivan Peternelj. Zasedba je bila opravljena s srečno roko, vključno s harmonikarko Hazemino Minko Đonlić: Mateja Rebolj je pasivno uporna, vselej ponotranjena, nekakšna duša ženskega zbora, Irena Tomažin je presenetljivo intenzivna v igralskih in plesnih delih, enfant terrible, ki narekuje ritem predstave, Sanja Nešković Peršin je močna v utrudljivem ponavljanju istega, Lane Stranić je v igralskih in plesnih delih decentno komična oziroma igrivo dvoumna, pomenljivo nedoločljive provenience in starosti, Bara Kolenc pa je šele porajajoč se, a že karseda decidiran in razgiban poganjek, ki omogoča nadaljevanje.
Predstava Kitov trebuh kolumbijskega avtorja Fabia Rubiana Orjuele in v režiji Matjaža Pograjca je nekakšna dvojnica Pograjčeve nedavne uspešne postavitve
besedila Tene Štivičić Fragile!, in to v dveh pogledih: najprej kot - glede na izbor - znova značilen primer Pograjčeve različice sodobnega angažiranega, na trenutke celo aktivističnega gledališča, nato pa tudi v formalnem smislu, kot posrečeni spoj sodobnega dramskega gledališča z videotehnologijo oziroma kot invencija (sicer nekaj podobnih različic že poznamo) novega gledališkega žanra, ki se manifestira kot neposredni prenos in že tudi vizualna predelava, mešanje, animacija oz. post-režija (Blaž Švent) živega scenskega dogajanja na projekcijskem zaslonu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani