nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Kar je pomembno, sva jaz in moje doživljanje tistega dogajanja na odru, vse drugo je nepomembno, je nič, pa čeprav ti za vrat diha navdušena operna zvezda, z obraza kritičnega akademskega soseda puhti cenena brivska vodica in se od nekod spredaj sliši pokašljevanje zdolgočasenega predsednika česar koli že. Dobro, te teže se je s treningom (ki vključuje tudi pihanje skozi nos, ščipanje v bedro kot pri kakšnem Gidu ali občasno tiho dopovedovanje, kako je vse skupaj navaden minljiv nič) mogoče rešiti, a že naslednje jutro je pisec postavljen pred drugo preizkušnjo: kaj o včerajšnji bitki med nekom, ki je skušal samo videti nekaj, čemur pogojno rečemo umetniško delo, in tistim, ki ga je neusmiljeno vlekel vase spektakel, zdaj napisati. Uprizoriti to bitko tudi na zaslonu oziroma na papirju in se pri tem sprenevedati, da ne poznaš zmagovalca, ali se od nje oddaljiti in opisati preprosto (zdaj je preprosto, sinoči ni bilo) videnje uprizoritve in sporočila
njenih ustvarjalcev, kakor so odmevala oziroma kakor so se zasidrala v kritikovi gledalski zavesti ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani